Potapljaška oprema
Obvezna oprema za avtonomno potapljanje:
Maska nam omogoča gledanje pod vodo, ker človeško oko nima sposobnosti izostritve slike v vodi. Zato je med oko in vodo postavljena steklena plošča, za katero je plast zraka, kar omogoča jasno sliko predmetov pod vodo. Maska pod vodo poveča objekte za 33% in približa za 25%. Maska mora imeti naslednje lastnosti: tesnjenje na obrazu uporabnika, dopuščanje oprijema za nos in s tem izenačevanje pritiska v ušesih, izdelane pa morajo biti iz kaljenega stekla.
Pozor: Plavalna očala niso primerna za potapljanje, ker ne pokrijejo nosu in je zato nemogoče izenačiti pritisk, kar pa posledično lahko pripelje do hujših poškodb oči!
Dihalka je votla cev, s katero lahko dihamo na površini, medtem ko imamo obraz pod vodo. Je oblike črke J s premerom od 15 do 25mm in dolžino do 35cm. Ustnik mora biti mehko oblikovan, tako da ga lahko udobno držimo med zobmi.
Plavuti nam omogočajo premikanje pod vodo. Razlikujejo se po obliki in velikosti, za scuba potapljanje so načeloma krajše in z odprto peto, za prosto potapljanje pa so daljše in z zaprto peto.
Pozor: Nepravilna izbira in uporaba plavuti lahko privede do raznih težav, kot so krči in prekinitev krvnega obtoka!
Pas z utežmi – uteži, ki se nahajajo na pasu ali so v kombinaciji s kompenzatorjem plovnosti, so nujni del potapljaške opreme. Z njimi nevtraliziramo silo vzgona, ki nastopi zaradi druge potapljaške opreme, predvsem zaradi potapljaške obleke. Pas, na katerega namestimo uteži, je običajno iz najlona in opremljen z zaponko, ki omogoča hitro odpiranje v nujnem primeru. Obstajajo tudi pasovi, ki imajo prišite žepe, ti so namenjeni za uporabo z mehkimi utežmi. To so vrečke napolnjene s svinčenimi zrni, ki se lepše prilegajo na telo in posledično manj žulijo. Masa uteži je odvisna od tipa in debeline potapljaške ooleke, velikosti jeklenke, gostote vode in nenazadnje tudi potapljača samega.
Potapljaška obleka – ne glede na to, v kako topli vodi se potapljamo, je temperatura vode vedno nižja od temperature telesa, zato potapljač potrebuje zaščito, da se ne podhladi. Glavni namen potapljaške obleke je torej zaščita potapljača pred preveliko izgubo toplote, poleg tega pa ščiti tudi pred manjšimi pokodbami kože, ki bi jih lahko potapljač dobil pod vodo v stiku z ostrimi skalami, drugimi predmeti ter morskimi živalmi. Obstaja ogromno vrst oblek, ločijo se po debelini, materialu in kroju. Vrsto obleke se izbere glede na okolje, v katerem se bomo potapljali.
Rokavice – tako kot obleka tudi rokavice ščitijo potapljača pred mrazom in ker nekateri z rokami tudi gledajo, je namen rokavic tudi zaščita pred poškodbami. Obstaja več debelin rokavic, debelejše nas bolj ščitijo pred mrazom, vendar pa so okornejše za delo in imajo ponavadi manj prstov.
Čevlje nosijo potapljači z avtonomno opremo, saj se je z veliko težo potapljaške opreme neprijetno prebijati bos oziroma v tankih nogavicah po razbeljeno vročih in marsikdaj ostrih kamenih do vode. Zato je veliko primernejši potapljaški čevelj s trdim podplatom, ki poskrbi, da nas ne bodejo v noge ostri kamni in da je korak zato stabilnejši. Nogavice pa nosijo predvsem prosti potapljači, so tanke in njihov glavni namem je, da zaščitijo nogo pred žulji od plavutk in mrazom.
Visokotlačna posoda ali jeklenka vsebuje dihalni medij pod pritiskom. Jeklenke za rekreativno potapljanje vsebujejo zrak, za tehnično potapljanje pa lahko vsebujejo različne druge pline ali njihove mešanice (nitrox, trimix). Izdelane so iz aluminija, jekla ali iz kevlarja.
Regulator je namenjen za zmanjšanje pritiska zraka v jeklenki na pritisk, ki je primeren za dihanje, to je na pritisk okolice, pri čemer dovaja zrak na zahtevo potapljača. Poleg regulacije pritiska pa mora regulator dovajati potapljaču zadostno količino zraka, ne glede na pritisk okolice.
Kompenzator plovnosti (BCD – Buoyancy Control Device) – potapljaču se med potopom spreminja vzgon zaradi dveh glavnih vzrokov. Neoprenska obleka se zaradi svoje zgradbe z globino tanjša, s tem pa povzroča manjšo plovnost potapljača. Drug vzrok pa je poraba zraka, saj ima tudi zrak svojo težo in zaradi tega je potapljač na koncu potopa na isti globini bolj ploven kot na začetku. Vse te spremebe plovnosti lahko uravnavamo z nekakšno vrečo, v katero dodajamo ali iz nje izpuščamo zrak, to pa imenujemo kompenzator plovnosti. Kompenzatorji so raznih velikosti in oblik, nekateri imajo veliko žepov in D-ringov za razno dodatno opremo ter uteži, drugi jih imajo manj ali pa sploh ne, vendar pa njihova primarna funkcija.
Inštrumenti – ker se je potapljati »na prst« nevarno in neodgovorno, potrebujemo bolj natančne podatke o potopu, kar pa dobimo iz raznih inštrumentov, ki jih imamo na voljo. Globinomer je inštrument, s katerega lahko odčitamo globino. Obstajajo različni tipi (analogni in digitalni) in znamke globinomerov, najbolj pomembno pa je, da je točen in zanesljiv ter da nam nudi natančno odčitavanje globine. Manometer nam pove, koliko zraka imamo še v jeklenki. Tudi ti obstajajo v več variantah analognih in digitalnih, vendar pa je najbolj pomembno, da je pregledan, tako da je potapljač ves čas potopa seznanjen s porabo oz. stanjem zraka.
Iz kompasa pa lahko razberemo smer, v kateri se premikamo. Uporabljamo ga za navigacijo, saj se le tako lahko varno vrnemo na začetek potopa, še posebej, kadar je vidljivost majhna oz. kadar nimamo nobenega drugega orientirja, kar pa je pod vodo pogosto. Inštrumenti so lahko posamezni, ali povezani na enem mestu, bodisi v konzoli ali združeni v modernih računalnikih.
Ura nam pove čas na potopu. Prav tako obstajajo v več variantah in z več funkcijami. Kažejo nam recimo, koliko časa traja potop, koliko časa smo lahko še na določeni globini, koliko časa imamo do prvega postanka, kdaj se lahko varno dvignemo z varnostnega postanka, ipd.
Dodatna oprema:
Potapljaški nož – ni orožje, ampak orodje, nekateri imajo celo vdelane določene standardne izvijače in ključe. Najbolj pomembno pa je, da je oster, narejen iz kvalitetnega nerjavečega jekla in da ima nožnico, v katero se zanesljivo shrani in iz katere se v nujnem primeru tudi enostavno izvleče.
Potapljaška svetilka – ker se v vodi svetloba dokaj hitro porazgubi, potrebujemo svetilko, da nam povrne svetlobo in posledično tudi barve. Obstajajo manjše plastične svetilke in večje, ki so ponavadi kovinske in imajo ločene baterije.
Boja – markirna ali signalna boja se uporablja za signalizacijo na površino, da je potapljač v vodi oz. da je potapljač v težavah.
Reel oz. spool – na kolut navita vrvica nam pride prav v slabi vidljivosti, da si z njo označimo pot vrnitve oz. pri izpustu boje. Lahko je navita na plastičnem kolutu (spool) oziroma na vitlju (reel), ki nam omogoča hitrejše navijanje.
S potapljaško tablico bolj natančno komuniciramo po vodo oz. si nanjo med potopom zapišemo razne zaznamke. Nanjo pišemo z navadnim svinčnikom, za brisanje pa uporabljamo navadno radirko.